Izjemna rast stroškov dela v Sloveniji v zadnjem obdobju vse bolj postaja strukturni problem, ki presega okvir socialne politike in neposredno posega v konkurenčnost gospodarstva. Na to opozarja Gospodarska zbornica Slovenije<\/strong>, kjer ocenjujejo, da je zaradi obstoječih in napovedanih ukrepov ogroženih približno 16.000 podjetij in 66.000 delovnih mest<\/strong>.<\/p>

Po navedbah zbornice se je strošek dela zaposlenega z minimalno plačo v zelo kratkem obdobju povečal bistveno hitreje od rasti produktivnosti in dodane vrednosti. Takšna dinamika po njihovem mnenju ni vzdržna, saj zmanjšuje sposobnost podjetij za investicije, razvoj in tehnološko posodabljanje. Hkrati se povečuje tveganje za prenos višjih stroškov v končne cene, kar dodatno prispeva k inflacijskim pritiskom.<\/p>

GZS pri tem izrecno poudarja, da ne nasprotuje cilju izboljševanja materialnega položaja zaposlenih, temveč opozarja na pomanjkanje celovite presoje ekonomskih posledic sprejetih odločitev. Dvig minimalne plače in dodatne obremenitve dela so bile uvedene v razmerah, ko številna podjetja še vedno okrevajo po energetski krizi in upadu naročil, obenem pa se soočajo z zaostreno mednarodno konkurenco. Po oceni gospodarstva je bila socialna komponenta ukrepov obravnavana ločeno od vprašanja produktivnosti, kar dolgoročno slabi temelje trajnostne rasti.<\/p>

Zbornica izpostavlja tudi problem nepredvidljivosti poslovnega okolja<\/strong>. Pogoste in enostranske spremembe stroškovnih pogojev otežujejo strateško načrtovanje, zlasti v panogah z nižjimi maržami in večjim deležem delovno intenzivnih procesov. V takšnih razmerah se podjetja vse pogosteje odločajo za odlaganje investicij ali za iskanje ugodnejših pogojev poslovanja zunaj Slovenije.<\/p>

Kot odgovor na nastale razmere je Upravni odbor GZS predlagal nabor sedmih ukrepov<\/strong>, ki vključujejo kratkoročno razbremenitev najbolj izpostavljenih podjetij, znižanje prispevkov delodajalcev ter okrepitev spodbud za digitalizacijo in avtomatizacijo. Med dolgoročnejšimi predlogi so uvedba razvojne kapice za socialne prispevke in priprava nacionalnega gospodarskega razvojnega načrta do leta 2035, kar nakazuje na potrebo po bolj usklajenem in strateškem pristopu države.<\/p>

Strokovno opozorilo GZS je jasno: brez usklajevanja socialnih ciljev z ekonomskimi realnostmi obstaja tveganje, da ukrepi, namenjeni izboljšanju položaja zaposlenih, dolgoročno vodijo v zmanjševanje zaposlenosti in oslabitev konkurenčnega položaja slovenskega gospodarstva. Odločilni izziv za vlado tako ostaja, kako socialno politiko umestiti v okvir vzdržnega gospodarskega razvoja.<\/p>

Iskanje

Socialni ukrepi brez ekonomske presoje: stroški, ki jih nosi gospodarstvo